Last European Wilderness
Gorski kotar
Naravni predeli Gorskega kotarja v preteklosti dolgo niso bili zlahka dostopni ljudem, temveč so bili divji in neukročeni. Na starih zemljevidih je za Gorski kotar pogosto zapisano ime Hortus diabolicus, kar pomeni hudičev vrt. In prav ta nedostopnost je omogočila varno in skrivno preživetje številnih rastlinskih in živalskih vrst. Raznolika pokrajina, bujna ohranjena gozdna vegetacija, gorskokotarske reke, potoki in jezera, neokrnjena naravna območja ter široka, a skladna razporeditev raznolikih življenjskih prostorov predstavljajo veliko bogastvo tega območja.
Da bi doživeli gozdni svet v njegovi naravni veličastnosti, se morate odpraviti v eno od gozdnih oaz, kot je narodni park Risnjak, ali pa v kotičke gozdno-kamnitih labirintov neokrnjene narave, kot je strogi rezervat »Bijele i Samarske stijene«, kjer drevesa sama padejo od starosti ali pa se posušijo kot okostnjaki, ki štrlijo v zrak, desetletja gnijejo na gozdnih tleh in ponujajo zatočišče ducatom in stotinam vrstam gob, mahovom, sluzavkam, algam, mikroorganizmom, pa tudi številnim manjšim in večjim živalim in živalcam, dokler ne predajo rodovitnega humusa zemlji in spodbudijo možnosti kalitve in rasti novih generacij dreves. Poseben mozaik gozdnih skupnosti in igrivega kraškega reliefa lahko doživite tudi v gozdnem parku Golubinjak, ki na dokaj majhnem območju ponuja obilje naravnega bogastva in posebnosti območja Gorskega kotarja.
Ker se v Gorskem kotarju zaradi raznolikih habitatnih razmer dotikajo listnati, mešani iglasto-listnati gozdovi in »čisti« iglasti gozdovi, pa tudi nekatere druge vrste gozdnih skupnosti, lahko tu doživite razburljivo in nenavadno potovanje. Stopanje iz listnatega v čisti iglasti gozd je pogosto mogoče na enem od »ledenih« območij po vsem Gorskem kotarju. Za te valjaste vdolbine v reliefu so značilne nižje temperature glede na okolico in pojav zmrzali. V njih tako rastejo rastlinske vrste, prilagojene takšnim hladnejšim razmeram, zato tu najdemo rastline, značilnejše za gorske vrhove. Na kratkem »potovanju« po rastlinskem svetu Gorskega kotarja se človeku zdi, kot da bi prepotoval več kot tisoč petsto kilometrov in se preselil daleč na sever evropske celine, na primer v eno od skandinavskih držav, v tamkajšnjo borealno tajgo!
Največji pomen v gozdni vegetaciji Gorskega kotarja imajo gozdovi bukve, jelke in smreke. Bogastvo flore teh gozdov je še posebej izrazito pri številnih endemičnih in reliktnih vrstah, kot so navadno tevje, spomladanska torilnica ali velecvetna mrtva kopriva.
Za bogate gozdove Gorskega kotarja je značilen tudi svojevrsten živalski svet. Gorski kotar je del ekološke mreže »Natura 2000«, ki je pomembna za ohranjanje divjih vrst in habitatnih tipov, pa tudi številnih vrst ptic, kot so planinski orel, divji golob, sova kozača, divji petelin, kanja, črna žolna, detel in koconogi čuk. V Gorskem kotarju so ornitološke raziskave zabeležile 97 vrst ptic, od tega 72 vrst ptic gnezdi na območju narodnega parka »Risnjak« in njegove neposredne okolice. Nekatere od njih bodo obiskovalci med hojo skozi park zagotovo opazili ali pa vsaj slišali.
Gorski kotar je tudi zatočišče za številne druge živalske vrste. Je eno redkih območij v Evropi, ki ga še danes naseljujejo vsi trije predstavniki velikih zveri evropske celine: rjavi medved, sivi volk in evrazijski ris. Življenje človeka in velikih zveri je na tem območju že od nekdaj tesno povezano zaradi rabe istega življenjskega prostora in prehranskih virov, kar je v preteklosti pripeljalo do konfliktov. Sožitje, prežeto s predsodki, sovraštvom in negativnim simbolizmom, je pripeljalo do tega, da so populacije teh živali v večini evropskih držav danes popolnoma iztrebljene. Že samo dejstvo, da je Gorski kotar še vedno dom teh veličastnih živali, govori o ohranitvi pokrajine in habitatov, v katerih prebivajo. Danes vemo veliko več o predstavnikih velikih zveri, predvsem pa o pomenu njihove vloge glavnih plenilcev v ekosistemu, pa tudi o dejavnikih, ki oblikujejo naravno pokrajino Gorskega kotarja.
Če imate srečo, morda na območju narodnega parka Risnjak ali v kakšnem drugem kotičku divjine Gorskega kotarja med sprehodom ob reki Kolpi srečate katerega od predstavnikov velikih zveri ali kakšnega drugega karizmatičnega živalskega prebivalca, kot so lisica, divja mačka, srna, jelen, jelen, divji prašič, gams ali celo ljubka vidra.
Tri velike gorskokotarske zveri
Z gozdnimi habitati so povezane tudi tri velike zveri v Gorskem kotarju – ris, volk in medved. Ris je previden in skrivnosten, srečanje z njim pa je prava redkost, zato lahko rečemo, da ima tisti, ki ga sreča, srečo. Ris opazuje svoj plen iz zasede, skrit na visoki skali ali podrtem deblu. Volk, usmerjen v družinski način življenja, se sprehaja po velikem ozemlju z drugimi člani svoje družine – krdelom. Je plašen in se izogiba ljudi, zato ga tako kot risa redko srečamo na sprehodu po gozdu. Medved je pravi gospodar gozda. Čeprav se uvršča v družino zveri, je zelo majhen delež njegove prehrane sestavljen iz mesa. Medved se sprehaja po gozdovih in travnikih v iskanju okusnih rastlin, kot je čemaž ali pegasti kačnik, ter sadja in gozdnih sadežev, kot so navadni čistec, maline ali robide. Na njegovem jedilniku se znajdejo tudi ličinke žuželk in ostanki plena volka ali risa. Medved je ponosen lastnik najboljšega voha v gozdu, njegov nos pa ga zaradi odpadkov sprehajalcev in pohodnikov (tudi tistih biološko razgradljivih, ki jih pogosto odvržemo v gozdu) pogosto pripelje do človeških naselij in ga spravi v težave.
Divji petelin
Na redkih območjih Gorskega kotarja, večinoma nad 1000 m, živi tudi ptica, ki je tesno povezana s starimi, naravnimi in ohranjenimi gozdovi – divji petelin. Je naša največja gozdna kokoš in ena najbolj ogroženih vrst ptic na Hrvaškem. Gorski masivi Risnjaka in Snježnika so pomembna območja njegove razširjenosti in gnezdenja. Zaradi širjenja civilizacije, razdrobljenosti habitatov in zmanjšanja naravnih gozdnih sestojev se število divjih petelinov zmanjšuje, zato so za njegovo ohranitev pomembna zavarovana območja, pa tudi ohranjeni naravni in stari gozdovi.
Petje samcev je nenavadno doživetje. Samci živijo sami, razen spomladi, ko se zbirajo na tradicionalnih območjih, kjer s svojim petjem in svojevrstnim nastopom privabljajo samice. V ptičjem svetu so razlike v videzu med samci in samicami zelo izrazite, zato samica ni videti urejeno, kar pa ji omogoča, da se skoraj popolnoma zlije z videzom tal, s čimer je manj opazna. To je pomembno, ker gnezdi na tleh.
Dolina metuljev
Dolina Kolpe oziroma severni del zgornjega toka reke Kolpe je znan tudi kot čudežna Dolina metuljev. Hidromorfološko gre za kanjon z majhnimi kotlinskimi razširitvami. Ker se nahaja na nizki nadmorski višini in je globoko vrezana v območje, je njeno podnebje bistveno blažje in toplejše od hladnejšega preostanka Gorskega kotarja. V dolini Kolpe je registriranih približno 60 % celotne favne hrvaških metuljev.
