Jama Bukovac, nahajališče na območju občine Lokve, potrjuje človekovo prisotnost v Gorskem Kotarju v času zgodnejše faze zgornjega paleolitika. V tej jami so najdene sledi praljudi in več ostankov živali, ki so nekoč davno bivale na tem prostoru, kot sta jamski medved in panter.

V starem veku so se glavne poti izogibale težko prehodnim gozdnim predelom tega območja. Med rimsko vladavino so v naših državah najpomembnejše ceste iz severne Italije s severa ali juga zaobšle prostor današnjega Gorskega Kotarja, tako da se je ta znašel med rimskimi provincami Panonije in Dalmacije, izven tedanjih glavnih gospodarskih dogajanj in dejavnosti. Pomembne spremembe so se začele z veliko selitvijo narodov, vdori barbarov z daljnega severa in vzhoda, posebej od IV. stoletja, z močnimi gotskimi udari po rimski državi. Priče tega časa so ostanki utrjenega zidu »liburnijskega limesa«, ki se razteza od Tarsatike na morju čez Grobničko polje do Prezida v Gorskem Kotarju. Zlom in propad Zahodnega Rimskega cesarstva v V. stoletju je povzročil na območju Gorskega Kotarja stalne menjave gospodarjev – od Langobardov do Frankov in Bizantov. V VII. stoletju so se na to območje priselili Hrvati.

Poseljevanje Gorskega Kotarja se je začelo intenzivneje in z določenimi političnimi in gospodarskimi načrti šele v drugi polovici XIII. stoletja. Po turških vdorih, konec XV. stoletja, so Frankopani intenzivneje kolonizirali to območje z novim, begunskim prebivalstvom, ki je pobegnilo pred turškimi osvajanji iz južnih krajev.

Krški knezi, pozneje Frankopani, so širili svojo posest vse do meje s Kranjsko ter tako razvijali svojo gospodarsko in kulturno dejavnost. Prva naselja na današnjem goranskem prostoru se omenjajo leta 1481, ko je kraljevo sodišče v Zagrebu od kneza Stjepana Frankopana zahtevalo, da spoštuje privilegije zagrebških trgovcev, ki poslujejo v Lukovdolu, Brodu, Moravicah, Vrbovskem, Delnicah, Lokvah in drugje. Zaradi ugodnega položaja ob prehodu čez Kolpo je Brod sčasoma postal središče prostrane posesti.

V XVI. stoletju so Frankopane nasledili Zrinski, ki so močno aktivirali trgovske povezave prek Vinodola z drugimi kraji Hrvaške, tudi Slovenijo in Madžarsko. V tem času je začel po pomenu izstopati Čabar, ki je pozneje postal ločeno posestvo. Gorski Kotar je ostal v posesti knezov Zrinski vse do njihovega propada leta 1670. Od takrat je v Gorskem Kotarju več različnih gospodarjev samovoljno in brezobzirno povečevalo fevdalno izkoriščanje, vse dokler ni Avstro-Ogrska monarhija zasedla teh prostorov.

V zgodovini Gorskega Kotarja vsekakor izstopata dva pomembna datuma, ko je bil formiran Processus Montanus ali Gorski Kotar, 7. novembra 1777, z odločitvijo cesarice Marije Terezije, ki je po nagovarjanju svojega sina, cesarja Jožefa II., upravno združila to območje. Drugi datum je 10. november 1777, ko je bila v Mrkopolju na županijski skupščini Severinske županije določena nova upravno-ozemeljska delitev in ustanovljen Brodski Kotar. V vsakem primeru upravna zgodovina Gorskega Kotarja beleži skoraj dve stoletji in pol.

Najpomembnejše obdobje za gospodarski razvoj Gorskega Kotarja je bil začetek gradnje cest. Ko se je leta 1726 začela gradnja Karolinske ceste, je bila določena prihodnja usmeritev ne samo teh krajev, temveč tudi celotne Hrvaške. Karolinska cesta, poimenovana po Karlu III., je potekala po zahtevnem in nenaseljenem terenu, po klancih in dolinah, ter se vzpenjala na visoke planine in prelaze, kjer so zime ostre in dolge. Vzdrževanje takšne ceste ni bilo mogoče. Čeprav pa Karolinska cesta ni povsem dosegla svojega glavnega namena, je poskrbela za novo spodbudo za gospodarsko oživitev Gorskega Kotarja in ga postopoma oblikovala v eno najpomembnejših prometnih območij Hrvaške. Leta 1803 se je začela gradnja Lujzinske ceste, ki se še danes brez večjih sprememb uporablja za motoriziran promet in povezuje kraje od Karlovca do Reke, v preteklosti pa je bila življenjskega pomena za Gorski Kotar in primorje.

Sredi XIX. stoletja se je začela graditi železnica prek Gorskega Kotarja, s katero se je tedanja Reka povezala z Budimpešto. Vse to je ustvarilo ugodnejše pogoje za nastanek novih vsebin v Gorskem Kotarju, kar pa je bilo še vedno premalo za demografski, prostorski in gospodarski razvoj Gorskega Kotarja, zato so se te posledice čutile tudi v 20. stoletju. V novejši zgodovini Gorskega Kotarja je k novim možnostim gospodarskega razvoja prispevala izgradnja sodobne avtoceste Reka–Zagreb.